Rekonstrukcija vezi

Rekonstrukcija sklepnih vezi se uporablja v situacijah po pretrganju (rupturi) vezi, kar povzroči nezmožnost ustreznega gibanja v sklepu in znatno nestabilnost sklepa. Rekonstrukcije ligamentnega aparata najpogosteje izvajamo na kolenu, rami in gležnju.

Rekonstrukcija kolenskih vezi

Poškodbe vezivnega sistema kolena so še posebej pogoste pri fizično aktivnih ljudeh in športnikih, kar jim onemogoča nadaljevanje običajnih aktivnosti. Zaradi tega je še posebej pomembno hitro okrevanje in celjenje, zato je rekonstrukcija vezi z artroskopskim pristopom metoda izbora.

Najpogostejša poškodba kolenskega ligamenta, ki jo kirurško rekonstruiramo, je raztrganje sprednje križne vezi (ACL), sledi raztrganje medialnega patelofemoralnega ligamenta (MPFL) in medialnega kolateralnega ligamenta (MCL), medtem ko se poškodbe posteriornega križnega ligamenta (PCL) ) in lateralne kolateralne vezi (LCL) pojavljajo v veliko manjšem odstotku.

Zgodnje in pravilno zdravljenje pretrganja kolenske vezi je izjemno pomembno za uspeh in končni rezultat. Če je ligamentni aparat poškodovan in nezadosten, pride do nestabilnosti in nenaravnih gibov v sklepu, ki vodijo do uničenja ostalih struktur sklepa in njegovega progresivnega propadanja s pojavom naraščajoče nestabilnosti in bolečin. Zaradi zgoraj navedenih razlogov je danes standard zdravljenja pretrganih vezi njihova rekonstrukcija in povrnitev normalnih anatomskih razmerij in funkcije sklepa.

Rekonstrukcija kolenskih vezi se danes skoraj v celoti izvaja z minimalno invazivnimi tehnikami (artroskopsko) z uporabo najsodobnejših resorbtivnih vsadkov in z odvzemom nekaterih tetiv (m. semimembranosus in m. gracilis). Zahvaljujoč napredku minimalno invazivnih kirurških tehnik si bolniki po posegu zelo hitro opomorejo in običajno odidejo domov še isti ali drugi dan po operaciji z odličnimi pooperativnimi rezultati v veliki večini primerov in se hitro vrnejo k vsakodnevnim življenjskim aktivnostim.

Rekonstrukcija vezi gležnja

Z rekonstrukcijo vezi gležnja se danes z minimalno invazivnim pristopom vzpostavi normalna stabilnost in funkcionalen sklep, ki je potreben za kvalitetno življenje bolnika, ki se zaradi oteklin in bolečin ter izrazite nestabilnosti gležnja ni mogel normalno gibati.

Poškodbe ligamentnega sistema gležnja in njegovo nestabilnost, odvisno od stopnje poškodbe, danes zdravimo konzervativno ali operativno, največkrat artroskopsko z rekonstrukcijo zunanjih (lateralnih) in/ali notranjih (medialnih) stabilizatorjev gležnja. Dolgotrajna nestabilnost gležnja je za sklep usodna, saj vodi do nenaravnih gibov in izjemno pospešene obrabe hrustanca, zato je izjemno pomembno, da težavo čim prej rešimo, torej stabiliziramo gleženj in ustvarimo normalno anatomsko razmerje v sklepu za nadaljnje delovanje.

Rekonstrukcija ramenskega ligamenta

Rekonstrukcija ligamentov ramenskega sklepa se danes izvaja skoraj izključno minimalno invazivno, to je artroskopsko, izvajajo pa se posegi rekonstrukcije rotatorne manšete in stabilizacije rame.

Rekonstrukcija rotatorne manšete je poseg, pri katerem se po pretrganju ene ali več kit na ležišču za humerusno kost rekonstruira ležišče teh kit in jih s posebnimi kostnimi sidrišči ponovno pritrdi na prvotno mesto. Najpogostejši vzrok za rupturo tetive rotatorne manšete je obraba ali degeneracija tetive z delovanjem velike sile (travma), šele sekundarno pa je subakromialni impingement sindrom.

Simptomi, ki se pojavijo, so nenadna bolečina v rami in šibkost pri dvigu roke, bolniki pa so iz vseh starostnih skupin. Tovrstne poškodbe se zdaj izvajajo rutinsko z artroskopsko metodo. Po operaciji je potrebno 3-5 tednov nositi posebno ortozo za ramo.

Stabilizacija rame je poseg, ki se izvaja pri bolnikih z nestabilno ramo, torej pri bolnikih, ki se jim pri izvajanju gibov pojavljajo redne dislokacije. Poškodba glenohumeralnih ligamentov (glavni stabilizator rame) in glenoid labruma (meniskusu podobna sklepna struktura, ki preprečuje, da bi rama izskočila) povzroči nestabilnost rame, nestabilna pa je lahko v kateri koli smeri.

Najpogostejši vzrok za nestabilnost rame je travma oziroma padec na iztegnjeno roko ali padec na rame ali komolec in je najpogostejši pri aktivnih športnikih. Atravmatična nestabilnost rame nastane kot posledica dolgotrajnih procesov, ki slabijo stabilizacijo rame in je pogosto združena z večsmerno nestabilnostjo. Artroskopska stabilizacija rame je danes standardna metoda operativnega zdravljenja vseh vrst nestabilnosti rame, napredek tehnologije pa je v zadnjih letih omogočil veliko ekspanzijo v njeni uporabi.

Artroskopija natančno postavi diagnozo in hkrati zdravi trenutne patološke spremembe, pri čemer izkorišča številne prednosti v primerjavi z odprtimi tehnikami, kot so dobra vizualizacija z minimalnim kirurškim rezom (5-6 mm), skrajšanje operativnega časa in hospitalizacije, hitrejša rehabilitacija, manj zapletov, manjša pooperativna brazgotina in navsezadnje boljša gibljivost in funkcija rame.

Artroskopija natančno postavi diagnozo in hkrati zdravi trenutne patološke spremembe, pri čemer izkorišča številne prednosti v primerjavi z odprtimi tehnikami, kot so dobra vizualizacija z minimalnim kirurškim rezom (5-6 mm), skrajšanje operativnega časa in hospitalizacije, hitrejša rehabilitacija, manj zapletov, manjša pooperativna brazgotina in navsezadnje boljša gibljivost in funkcija rame.

Zakaj rekonstruirati sklepne vezi v Polikliniki Roth:

• uporabljamo danes najsodobnejše minimalno invazivne tehnike rekonstrukcije sklepnih vezi
• uporabljamo najkvalitetnejše implantate za fiksacijo ligamentov, s čimer zmanjšamo možnost zrahljanja ali ponovnega pretrganja (izključno nemški in ameriški implantati)
• izvajamo vse oblike rekonstrukcije z minimalno invazivnimi tehnikami (artroskopsko), po katerih na koži ostane le nekaj majhnih odprtin, proces okrevanja in celjenje ran pa je izjemno hitro
• imamo 20 let izkušenj z minimalno invazivnimi rekonstrukcijami ligamentov
• smo med prvimi v Republiki Hrvaški začeli izvajati operacije rekonstrukcije križnih vezi pri otrokih z odprtimi conami rasti, kar tudi v današnji sodobni ortopediji predstavlja velik izziv zaradi zahtevnosti tovrstnega posega.
• smo edini v Republiki Hrvaški, ki izvajamo rutinsko primarno popravilo sprednje križne vezi pri otrokih