Operativno zdravljenje zlomov kolka in stegnenice

Večina bolnikov z zlomom zgornjega dela stegnenice je starejše starosti, te poškodbe pa nastanejo kot posledica padcev z majhne višine. Pogosto gre za bolnike z osteoporozo in drugimi kroničnimi boleznimi. Pri mlajših aktivnih posameznikih zlomi stegnenice nastanejo zaradi prometnih nesreč, padcev z višje višine ali športnih aktivnosti.

Simptomi vključujejo bolečine v predelu kolka in dimelj, nezmožnost premikanja noge in včasih tudi deformacijo. Poškodovana noga je pogosto rotirana navzven in skrajšana, kar kaže na zlom, bolnik pa se nanjo ne more opreti. Pri obravnavi je ključnega pomena RTG slikanje medenice in prizadetega kolka, včasih pa je potrebno tudi aksialno slikanje kolka. Redko je potrebno tudi CT slikanje za natančno določitev zloma.

Po obravnavi, pregledu in ustreznem slikanju se odločimo za vrsto zdravljenja. Takšne poškodbe je običajno potrebno zdraviti operativno in to čim prej, saj zlomi stegnenice onemogočajo gibanje bolnika, kar povečuje tveganje za zaplete, kot so pljučnica, preležanine, okužbe sečil, atrofija mišic itd.

Zlomi vratu stegnenice se zdravijo z vstavitvijo totalne endoproteze kolka. Pri tem posegu se odstrani zlomljen del vratu in glava stegnenice ter vgradi umetni kolk. Na ta način je mogoče hitro obremeniti nogo, vzpostavijo se normalni anatomski odnosi stegnenice in medenice, bolnik pa se hitro dvigne iz postelje in začne z mobilizacijo s pomočjo fizioterapevta.

Zlomi trohanterične regije, ki so ekstrakapsularni, se zdravijo z osteosintezo z enim od razpoložljivih implantatov (gamma žebelj, PFNA), s čimer se združijo zlomljeni deli kosti in fiksirajo v ustreznih anatomskih odnosih. S tem načinom zdravljenja se ohrani naravni kolk, vendar je okrevanje nekoliko daljše, saj je za popolno obremenitev in mobilizacijo potrebno celjenje stegnenice.

Stanje po vstavitvi totalne endoproteze kolka po zlomu vratu stegnenice